Pogovor z lansko zmagovalko 42km Nino Černić
18. junij 2026
Koliko časa že rolaš?
Nina: Prve rolerje sem dobila že v vrtcu. Od takrat smo se s prijateljicami vsak dan podile po šolskem igrišču in ulicah pod Ljubljanskim gradom. Po srednji šoli sem začela z relacijskim rolanjem na daljše razdalje in nočnim rolanjem po Ljubljani (#furamoponoč), leta 2015 pa sem prvič prerolala 100 km. V letih 2016 in 2017 je bilo rolanje del uradnega programa Ljubljanskega maratona in takrat sem prvič tekmovala v fitnes kategoriji na 21 km. Ko sem leta 2018 spoznala Anžeta, sem »rolanju na sladoled« počasi začela dodajati še komponento hitrosti. Od takrat se vsako leto udeležujem rolerskih dogodkov doma in v tujini, predvsem pa z rolerji odkrivam najlepše kolesarske poti po Evropi.
Kaj te motivira oziroma navdušuje za rolanje?
Nina: Predvsem fleksibilnost tega športa. Rolanje je res nekaj posebnega, hitrejši si kot peš in bolj mobilen kot na kolesu. Poleg tega je rolerska skupnost izjemno odprta. Ni pomembno, kdo si in od kod prihajaš, dokler si na koleščkih, si eden od nas. Neverjetna je tudi energija na organiziranih nočnih rolanjih v tujini, kjer se zbere od 500 in vse do 1000 rolerašev. Vsak je po svoje malo odštekan, s svetlečimi koleščki, lučkami in glasbo iz zvočnikov. Vzdušje je res noro. Po drugi strani pa me motivirajo tudi osebni izzivi, kjer si sam s sabo in moraš za cilj dati vse od sebe. Med takšne zagotovo sodijo vzpon na Mangartsko sedlo z rolerji, 100-kilometrske ture in seveda tekmovalni rolerski maratoni.
Kako so potekale priprave na maraton?
Nina: En večer prej sem jedla makarone. (nasmeh) Sicer pa nič posebej drugače kot običajno. Že tako se veliko ukvarjam s športom skozi vse leto, pred tekmo pa naredim še kakšen hitrejši vzdržljivostni trening in šprint v klanec. Najpomembneje je, da na štart prideš spočit, motiviran in z dovolj energije.
Tvoja najljubša rolerska pot v Sloveniji in tujini?
Nina: Če moram izbrati samo eno, potem verjetno zmaga Alpe Adria od Mojstrane do Karnije v Furlaniji - Julijski krajini. Med favoriti ostajata tudi vseh 300 kilometrov Donavske kolesarske poti in Dunaj, ki je po mojem mnenju eno najbolj »rolabilnih« mest v Evropi. Sicer pa je težko izbrati samo eno destinacijo. Celotna Nizozemska je pravi raj za rolanje, Stavanger Cycling Highway in poti ob norveških fjordih pa so po svoje spektakularne. Obožujem tudi Španijo, kjer imata Barcelona in Sevilla enega najboljših rolerskih “vajbov”, nora nočna rolanja pa lahko doživiš tudi v Londonu in Kopenhagnu. Potem so tu še kolesarke poti na trasah bivših železnic, recimo 125-kilometrski Vennbahn med Nemčijo, Belgijo in Luksemburgom, kolesarske poti v Kuopiiu na Finskem in pot skozi gozdne sipine v Talinu. Če obstaja država, ki zna združiti lepe poti, sonce, morje, gelato in najboljšo rolersko skupnost, je pa to zagotovo Italija. Res bi težko rekla, kje je najlepše – vsaka od teh poti ima svoj čar.